SLIP in PPP

V tej učni vsebini boste spoznali:

čemu se uporabljata protokola SLIP in PPP,
značilnosti SLIP in PPP,
komuniciranje SLIP in PPP.

SLIP in PPP sta dva komunikacijska protokola, ki omogočata računalniško povezavo s strežnikom z analogno povezavo (kot je na primer modem) za dejansko vzpostavitev povezave v interneta. Omogoča zagon omrežne uporabe na domačem računalniku. S strojno opremo SLIP in PPP in ustrezno programsko opremo na računalniku lahko uporabljamo storitve prostranih omrežij. SLIP in PPP sta si neznansko podobna, obstajajo le majhne razlike. PPP je novejši protokol, bolje zasnovan.

S pomočjo protokolov SLIP in PPP lahko osebni računalnik postane pravi internetni gostitelj z njemu lastnim naslovom IP. Seveda bo osebni računalnik za povezavo z računalnikom, ki je vključen v internet, še naprej uporabljal modemsko zvezo, toda s pomočjo protokolov SLIP in PPP bo komuniciral z internetom preko protokola IP, zato lahko na osebnem računalniku poganja uporabniške programe, ki se neposredno povezujejo z viri v vsem omrežju internet.

SLIP

Začetki protokola SLIP (Serial Line internet Protocol ) segajo v začetek osemdesetih, v javno uporabo pa je prišel okoli leta 1984, ko je Rick Adams izdal izboljšano različico osnovnega protokola SLIP in jo predstavil svetu. Zelo hitro se je uveljavil, kot povezava med osebnim računalnikom z internetom preko protokolnega sklada TCP/IP. Protokol SLIP je zelo uporaben, saj omogoča povezavo različnih povezav med gostitelji in usmerjevalniki.

PPP

Povezava do ponudnika Interentnega dostopa

Protokol PPP (Point–to–Point Protocol) je bolj vsestranski. Ima bolj robusten nadzor sporočil, namenjen je delu tudi z drugimi protokoli, kot je IP, vendar pa prenosu doda več informacij. Za razliko od protokola SLIP bo protokol PPP standardiziran in bo gledano na dolgi rok, povzročil, da bo protokol SLIP izumrl. V poznih osemdesetih se je internet začel soočati z eksplozivno hitro rastjo števila gostiteljev, ki so priključeni nanj. Večina gostiteljev je bila priključena na različne vrste lokalnih omrežij. Najbolj pogosto so vrste ethernet. Večina ostalih pa je bila priključena preko prostranih omrežij.

Relativno malo teh gostiteljev je bilo takrat priključenih s pomočjo enostavnega protokola za povezavo iz točke v točko. Pa vendar so povezave iz točke v točko med najstarejšimi metodami podatkovnih komunikacij in skoraj vsak gostitelj je že takrat podpiral povezave iz točke v točko. Eden od razlogov za tako majhno število protokolov, ki bi se povezovali z internetnimi protokoli. Point–to–Point Protocol je bil narejen z namenom, da reši ta problem.

Z namenom rešiti problem standardizacije združljivosti IP s točkovnimi povezavami je bil PPP načrtovan za vsestransko uporabo, med drugim omogoča tudi prenos in upravljanje naslovov IP, asinhrono in bitno–orientirano sinhrono združljivost, NPM (Network Protocol Multiplexing), konfiguriranje povezav, testiranje kvalitete povezav, ugotavljanje napak. Dandanes PPP podpira tudi druge protokole, ne samo IP, med drugimi tudi IPX (Internetwork Packet eXchange) in DECnet.

Paket PPP

Paket PPP je sestavljen iz naslednjih delov:

Zastavica (1 bajt): Označuje začetek ali konec paketa. Območje zastavice je sestavljeno iz binarnega zaporedja 01111110.
Naslov (1 bajt): Vsebuje binarno zaporedje 11111111. Označuje, da je postaja sposobna sprejemati pakete.
Nadzor (1 bajt): Vsebuje binarno zaporedje 00000011. Označuje neoštevilčeno zaporedje paketov.
Protokol (2 bajta): Identificira, katere vrste je protokol na višjem sloju v podatkovnem delu paketa.
Podatek (do 1.500 bajtov): V podatkovnem delu je lahko od 0 do 1.500 bajtov podatkov, ki so v resnici protokoli višjega sloja.
Koda za preverjanje napak (FCS) (2 ali 4 bajte): Običajna koda za preverjanje napak je 2 bajtna, lahko pa je tudi 4 bajtna.

Vzpostavljanje PPP povezave

Okvir PPP ne more priskrbeti vseh funkcij hkrati. Večina nalog protokola je v povezavi z vzpostaljanjem in vzdrževanjem povezav, ko dva sistema začneta komunicirati. To je metoda, ki je zmoglivejša kot povečevanje velikosti glave PPP zato, ker ni potrebno vključiti dodatnih informacij v vsak paket. Za primer lahko primerjamo korist dveh komunikacijskih sistemov, če le poznamo naslov IP obeh sistemov, toda tukaj ne potrebujemo dodatnih naslovov polj v vsaki glavi paketa, kot pri ethernetu, zato ker se tukaj povezujeta le dva računalnika in je potrebno samo prepoznati njuno prisotnost.

PPP povezave uporabljajo procedure naslednjih faz:

Mrtva povezava: Dva sistema začneta brez povezave, dokler eden od teh dveh ne da pobude fizičnemu sloju povezave, takšen ukaz požene program, ki da modemu ukaz za vzpostavitev povezave.
Vzpostavljanje povezave: Ko je fizična povezava vzpostavljena, takrat en sistem omogoči, da okvir PPP vsebuje nadzorno–povezani protokol (Link Control Protocol – LCP) z zahtevanim sporočilom. Sistem, ki uporablja LCP za negativne parametre bo uporabljen v počitku seje PPP. Sporočilo bo vsebovalo spisek možnosti – takšne, ki jih uporablja specifičen protokol, stiskanje glave, omrežnega sloja in drugo. Prejeti sistem lahko potem izbere možnosti, ki so na seznamu in jih eno za drugo izvaja. Lahko pa tudi sistema sprejmeta en seznam z možnostmi, ki so potrebne za komunikacijo.
Pristnost: Če dva sistema sprejmeta za uporabo posebej pristen protokol skozi fazo povezave, potem takrat spremenita PPP ogrodje vsebovana sporočila pa se prepišejo v podatkovna polja.
Kvalitetna povezava: Če imata sistema kvalitetne povezave, skozi fazo povezave, potem se spremeni sporočilo v protokolu in izvede novo zahtevo.
Nastavitve protokola omrežnega sloja: Za vsak protokol omrežnega sloja, ki ga je sistem sprejel v uporabo, loči spremembe nadzornega omrežnega protokola (Network Control Protocol - NCP) sporočila na določeni točki.
Odprta povezava: Ena od NCP pogajanj je končana, PPP povezava je stabilna in sprememba je v paketih omrežnega sloja.

Zaključek

Prednost povezav s SLIP in PPP je, da lahko s pomočjo omenjenih protokolov poganjamo uporabniške programe, ki uporabljajo internet z računalnikov, ki nimajo nobene stalne povezave z omrežjem. Običajno računalniki, ki poganjajo internetne programe, niso samostojni računalniki, temveč so vključeni v takšno ali drugačno lokalno omrežje. Če nam dostop do omrežja omogoča komercialni posrednik, nam bo s pomočjo protokola SLIP ali PPP omogočil dostop do omrežja internet preko uporabniškega vmesnika našega samostojnega računalnika.

Sofinaciranje projekta in pravice

Izvedbo projekta je omogočilo sofinanciranje Evropskega socialnega sklada Evropske unije in Ministrstva za šolstvo in šport.

e-gradiva	SERŠ Maribor	O projektu	Besednjak

Osnove \| Skladi \| Topologije \| Mediji \| Pristopne \| LAN \| Omrežni \| Transportni \| Povezovanje \| Varnost \| Storitve \| Varnost \| Sistemi \| Strežniki