e-gradiva						SERŠ Maribor		O projektu	Besednjak
Osnove |  Skladi |  Topologije |  Mediji |  Pristopne |  LAN |  Omrežni |  Transportni |  Povezovanje |  Varnost |  Storitve |  Varnost |  Sistemi |  Strežniki

Omrežni sloj

Omrežni sloj

Usmerjevalnik

Internetni sloj

IP naslavljanje

ARP

ICMP

Podomrežja

RIP

SLIP in PPP

VPN

internetni sloj

Internetni sloj (angl. Internet layer) v TCP/IP referenčnem skladu je primerljiv z omrežnim slojem v referenčnem modelu ISO/OSI. Zadolžen je za pošiljanje podatkov med virom in določenim računalnikom, torej za usmerjanje in pošiljanje podatkov med omrežji. Internetni sloj tako sprejme podatek od transportnega sloja (angl. Transport layer) in mu omogoči prehod v sloj omrežnega vmesnika (angl. Network Interface layer).

Naloge internetnega sloja so:

• Pošiljanje podatkov v sloj omrežnega vmesnika.
• Usmerjanje sporočil določenemu ciljnemu sistemu. Ta sloj poskrbi za pošiljanje paketov po najhitrejši poti, če je seveda več možnih poti. Na primer, če ima pot, po kateri hočemo poslati podatek določene težave, ta sloj izbere drugo pot.

Internetni sloj, skladno z omrežnim slojem OSI referenčnega modela, uporablja različne protokole za usmerjanje in pošiljanje paketkov. Usmerjevalniki so odvisni od protokolov. Ti so dejavni v tem sloju modela OSI in se uporabljajo za pošiljanje paketkov iz enega odseka omrežja v drugega. Kar nekaj protokolov deluje znotraj samega internetnega sloja, osnovni je IP.

Glavni protokoli na internetnem sloju so:

• Interent Protocol (IP),
• Internet Control Message Protocol (ICMP),
• Internet Group Management Protocol (IGMP),
• Address Resolution Protocol (ARP),
• Routing Interent Protocol (RIP).

Internet Protocol

Internetni protokol (angl. Internet protocol, IP) je najbolj svetovno znan protokol odprtih sistemov (angl. open–system protocol), saj se lahko uporablja v raznih omrežjih, tako za LAN kot tudi za WAN komunikacijo.

Internet protokol so razvili sredi leta 1970, ko se je DARPA (Defense Advanced Research Projects Agency) začela zanimati in nato osnovati omrežje za preklapljanje paketov, ki bi koristilo pri delovanju novega računalniškega sistema. Tako je DARPA skupaj s Stanford University in BBN razvila leta 1970 Internet Protokol. IP je dokumentiran v RFC 791.

IP ima osnovne naloge:

• naslavlja informacije,
• zagotavlja povezavo,
• omogoča najboljšo dano povezavo podatkov skozi medomrežje,
• omogoča fragmatacijo podatkov in tako podpira podatkovno povezavo omrežj z različno maksimalno povezovalno velikostjo (angl. maximum transmission unit, MTU).

IP je protokol, ki preklaplja med paketi in opravlja naslavljanje in izbiro poti. Ko so paketki poslani, ta protokol pripne glavo k paketu tako, da ko se pošilja po omrežju, uporablja dinamične usmerjevalne tabele. IP je nepovezavni omrežni protokol in pošilja pakete brez čakanja, da odjemalec sporoči potrdilo o prejetju paketa.

Vsak paket IP je zgrajen iz naslova pošiljatelja in naslovnika, prepoznave višjega protokola, preverjanja vsebine (angl. cheksum) in TTL (angl. time to live). TTL pove vsakemu usmerjevalniku v omrežju med izvorom in ciljem, kako dolgo bo paket obstajal v omrežju. Deluje kot odštevalnik ali ura. Ko paket potuje skozi usmerjevalnik, usmerjevalnik odbije eno enoto (eno sekundo) časa, ki je paketu dodeljen za pošiljanje. Na primer, če ima paket TTL 128, lahko v omrežju ostane 128 skokov (vsaka zaustavitev ali usmerjevalnik na njegovi poti odšteje en skok). Namen TTL je, da ne bi nastala izguba ali poškodba podatkovnih paketkov (kot manjkajoče e–poštno sporočilo) kot neskončno potovanje po omrežju. Če TTL doseže vrednost nič, se paket odstrani iz omrežja.

IP na usmerjevalniku

Ko usmerjevalnik sprejme paket IP, naredi naslednje:

1. IP zmanjša vrednost TTL za 1 (ali več, če se paket zadrži dalj časa).
2. Če je TTL nič, paket zavrže in s tem prepreči neskončno potovanje paketa po medomrežju.
3. Če je IP zaradi MTU prevelik, potem paket fragmentira (razbije) paket v manjše pakete.
4. Če je paket fragmentiran, IP ustvari novo glavo (angl. header) za vsak nov paket.
5. IP izračuna novo kontrolno vsoto podatkov (angl. checksum).
6. IP pridobi ciljni fizični naslov naslednjega usmerjevalnika.
7. IP posreduje paket.

Pri naslednjem gostitelju (host) paket preide na skladu do višjega protokola, ki je TCP ali UDP. Ta celoten proces se ponavlja na vsakem usmerjevalniku, dokler paket ne doseže končnega cilja. Ko paket prispe na končen cilj, IP sestavi kose v originalen paket.

Zaključek

Na internetnem sloju je najpomembnejši protokol IP. Ta nepovezovalni protokol je zadolžen za naslavljanje in za usmerjanje paketov. IP je nezanesljiv protokol, ker dostava ni zagotovljena. Če se paket pošilja lokalnemu cilju, se paket pošlje neposredno; če pa se paket pošlje na oddaljeno lokacijo, se paket pošlje usmerjevalniku, ki je naveden v tabeli.