| e-gradiva | SERŠ Maribor | O projektu | Besednjak | ||||||
 |
|||||||||
| Osnove | Skladi | Topologije | Mediji | Pristopne | LAN | Omrežni | Transportni | Povezovanje | Varnost | Storitve | Varnost | Sistemi | Strežniki | |||||||||
| e-gradiva | SERŠ Maribor | O projektu | Besednjak | ||||||
|
|||||||||
| Osnove | Skladi | Topologije | Mediji | Pristopne | LAN | Omrežni | Transportni | Povezovanje | Varnost | Storitve | Varnost | Sistemi | Strežniki | |||||||||
V tej učni vsebini boste spoznali:
"Klasična" pošta
Pošto poznamo iz vsakdanjega življenja. Ko poštni delavec pobere vašo pošto iz poštenega nabiralnika, jo odnese v lokalni poštni urad. Če ni prejemnik na območju poštnega urada, se pošlje pošta do drugega želenega poštnega urada. V tem poštnem uradu poštar vzame pošto in jo odnese v poštni nabiralnik vašega prijatelja. Le–ta ga bo vzel iz nabiralnika in ga odnesel domov.
Elektronska pošta
Elektronska pošta je način sestavljanja, pošiljanja in sprejemanja sporočil šo elektronskih komunikacijskih sistemih. Večina sistemov elektronske pošte danes uporablja internet, šo drugi strani ša je elektronska pošta ena najpogostejših uporab interneta.
To je ena od najbolj razširjenih storitev interneta. Poleg tega je elektronska pošta tudi najpogostejši razlog, zakaj so se ljudje sploh odločili, da se povežejo v internet. Elektronska pošta (e–pošta) je namenjena izmenjavi sporočil v računalniških omrežjih, ki se jim lahko tudi doda datoteke. Ta izmenjava jepostala tako priljubljena, ker lahko uporabnik pošlje sporočilo neposredno iz računalnika, ne da bi mu bilo potrebno pismo natisniti, ga položiti v ovojnico, nanj prilepiti znamko in ga odnesti do poštnega nabiralnika
Elektronska pošta omogoča izmenjavo sporočil s posamezniki ali skupinami ljudi po vsem svetu v obliki, ki je že pripravljena za obdelavo v računalniku. Zato postaja e–pošta glavni način sporazumevanja med podjetji in ustanovami, še posebej ša znotraj teh organizacij, ki so že skoraj vse opremljene z lokalnimi omrežji osebnih računalnikov.
Mnogi menijo, da je e–pošta bila začetnik interneta. Obstoječi e–poštni sistemi so bili v resnici pomembni pripomočki za nastanek interneta. E–pošta je začela delovati leta 1965, kot način komunikacije za časovno delitev virov velikih (angl. mainframe) računalnikov. Čeprav je točna zgodovina zelo nejasna, so se prvi sistemi uporabljali v SDC Q32 in v MIT CTSS.
E–pošta se je hitro razširila, kar je dovoljevalo uporabnikom pošiljanje med različnimi računalniki. Novejša zgodovina omrežne e–pošte je prav tako zelo nejasna. Sistemi AUTODIN so bili morda prvi, ki so dovoljevali pošiljanje elektronskih sporočil med uporabniki različnih računalnikov leta 1966, vendar je prav tako možno da je sistem SAGE omogočal isto, vendar že pred tem.
Računalniško omrežje ARPANET je veliko naredilo za razvoj e–pošte. Ray Tomlison je uvedel uporabo znaka @, za ločevanje imena uporabnikov in domen leta 1971. Prvo sporočilo, ki ga je poslal Ray Tomlison, je bilo testno sporočilo, ki je vsebovalo znake iz prve vrstice tipkovnice: QWERTYUIOP.
program za odjem e–pošte
Tukaj je primer komunikacije z e–pošto;
Oblika internetnih e–poštnih sporočil je bila definirana v RFC 2882 in drugih, ki določajo razširitve spročil (angl. Multipuršose internet Mail Extensions, MIME).
Internetna e–poštna sporočila so sestavljena iz dveh velikih delov:
Vsaka glava ima svojo ime in vrednost. Ime glave se začne v prvi črki vrstice. Imena glave so omejena na 7 bitov znakov ASCII. Ne–ASCII vrednosti so lahko uporabljene z uporabo kodiranja MIME. Sporočila imajo najmanj 4 dele glave:
Čeprav glava "To (Za)" v sporočilu ni nujno povezana z naslovom, kamor naj bi bil e–pošta poslana. V resnici je zbirka naslovov podana v protokolu SMTP. Prav tako glava ne potrebuje polja "From (Od)", naslov pravega pošiljatelja.
Sporočila se izmenjavajo med računalniki s protokolom SMTP in s pomočjo programov. Uporabniki naložijo svoja sporočila s strežnikov s protokoli POP ali IMAP.
Sporočila so lahko shranjena v programih ali ša na samih strežnikih. Če sporočila ni mogoče poslati, mora MTA poslati sporočilo nazaj uporabniku, kjer opiše problem.
Nezaželena pošta so komercialna e–poštna sporočila. Ker je pošiljanje e–pošte zelo poceni, lahko pošljejo na dan več 100 milijonov nezaželenih sporočil. Zaradi različnih programov, ki znajo snemati e–naslove, ni priporočljivo pisati svoje e–poštne naslove na spletne strani . Nekateri uporabniki poskušajo prelisičiti te programe tako, da vpisujejo nepotrebne besede v e–poštni naslov. Vendar lahko programska oprema ugotovi ali je nek e–poštni naslov veljaven. Druga možnost je uporaba JavaScript in ASCII znakov, ker le ti napišejo e–poštni naslov v izvorni kodi strani, čeprav je lahko tudi to odkodira z uporaba dobrih programov. Veliko bolj priporočljiva je uporaba slik, v katere vpišemo svoj e–poštni naslov, saj lahko to vidi samo druga oseba in ne računalnik. E–poštni črvi uporabljajo e–poštna sporočila za razmnoževanje v ranljive računalnike. Čeprav je prvi e–poštni črv (Morris worm) okužil računalnike s sistemom UNIX, je ta težava danes veliko bolj prisotna na računalnikih s sistemom Microsoft Windows.
Elektronska pošta
SMTP (angleško Simple Mail Transfer Protocol) je preprost protokol za prenos elektronske pošte, ki je standard za prenos elektronske pošte v internetu.
S temi protokoli prenašamo elektronsko pošto med različnimi sistemi, povezanimi s TCP/IP. To so samo protokoli, ki so namenjeni za prenose elektronske pošte, medtem ko potrebujemo za sestavo pošte druge programe, ki jim pravimo uporabniški agenti (angl. user agents).
Struktura SMTP je osnovana na sledečem modelu povezave kot rezultat zahteve uporabnika pošte. SMTP vzpostavi obojestranski prenosni kanal sprejemniku. Sprejemnik je lahko končni ali vmesni.
Odgovori SMTP so poslani od sprejemnika k pošiljatelju v odgovor na ukaze, ko je prenosni kanal vzpostavljen, pošiljatelj pošlje poštne ukaze, ki označujejo pošiljatelja pošte. Če ima sprejemnik prost kanal, sprejme in odgovori z OK. SMTP pošiljatelj pošlje ukaz RCPT, ki identificira prejemnika pošte. Če prejemnik SMTP lahko sprejme pošto za tega prejemnika, odgovori z OK, če ne, ti odgovori oziroma zavrne tega prejemnika (toda ne celotne pošiljke).
Protokol POP (Post Office Protocol) je trenutno tretje generacije (POP3). Je protokol aplikacijskega sloja in je standarden internetni protokol, ki je namenjen pridobivanju e–pošte iz strežnika na domač odjemalniški računalnik s povezavo TCP/IP. Skoraj vsi ponudniki interneta uporabljajo protokol POP3.
POP3 in prejšnje različice le–tega (POP1 in POP2), omogočajo uporabnikom z slabšimi povezavami, kot so recimo klicne povezave, da poberejo e–pošto s strežnika. Za ogled teh sporočil ter rokovanje z njimi ni potrebna povezava v internet. Čeprav določeni programi omogočajo opcijo "pusti sporočila na strežniku", e–pošta odjemalci, ki uporabljajo protokol POP3, se povežejo in poberejo vsa sporočila s strežnika in jih shranijo na računalnik, jih zbrišejo iz strežnika, ter se odjavijo.
Internet Message Access Protocol (kratica IMAP), je internetni protokol na aplikacijskem sloju, ki se uporablja za dostop do e–pošte na oddaljenem strežniku iz osebnega računalnika. IMAP in POP3 sta prevladujoča internetna standardna protokola za odjem e–poštnih sporočil. IMAP je ustvaril leta 1986 Mark Crispin, kot moderno alternativo zelo razširjenemu protokolu POP. Obstajajo določene razlike med njima, najbolj značilna je, da privzeto IMAP pušča pošto na strežniku, POP pa jo po odjemu izbriše.
Elektronska pošta se uporablja za pošiljanje sporočil po omrežju. Sporočila lahko vsebujejo poleg besedila še slike, zvok in video. E–poštna komunikacija poteka skozi poštne predale. Obstaja več vrst elektronske pošte. SMTP je le en izmed protokolov, resda je najbolj uporabljen. Za odjem pošte s strežnika se uporabljajo drugi protokoli, na primer POP3 in IMAP4.
Izvedbo projekta je omogočilo sofinanciranje Evropskega socialnega sklada Evropske unije in Ministrstva za šolstvo in šport.