e-gradiva | SERŠ Maribor | O projektu | Besednjak | ||||||
Osnove | Skladi | Topologije | Mediji | Pristopne | LAN | Omrežni | Transportni | Povezovanje | Varnost | Storitve | Varnost | Sistemi | Strežniki |
V tej učni vsebini boste spoznali:
Še do pred kratkim so bili koaksialni kabli zelo razširjeni in pogosti v večini omrežij. Bilo je kar nekaj razlogov za njihovo pogosto uporabo: so relativno poceni
, so upogljivi
, enostavni za uporabo in malo občutljivi
na elektro–magnetne motnje.
Zgradba koaksialnega kabla
Jedro koaksialnih kablov je sestavljeno iz bakrene žice, obdane z izolacijo, in iz prepletenega kovinskega oklopa in zunanjega zaščitnega plašča. Slika prikazuje sestavo koaksialnih kablov.
Oklop varuje
prenesene podatke tako, da vsrkava motnje električnih signalov, imenovanih šum, tako, da ne pridejo do kabla in ne motijo prenosa podatkov.
Jedro koaksialnih kablov prenaša električne signale, ki tvorijo podatke. To jedro je lahko trdo ali gibko, če je trdo, je običajno bakreno.
Jedro obdaja električno neprevodni sloj, ki loči jedro od mrežne žice. Prepletena mrežna žica služi kot zaščita jedra pred električnimi motnjami in pred presluhom
(presluh je nezaželen signal iz sosednje žice).
Jedro in mrežna žica morata biti vedno ločena. Če se dotakneta, bo v kablu prišlo do kratkega stika in šuma ali motnje signala na oklopu. Električni signali bodo šli z bakrene žice. Ob dotiku dveh prevodnih žic pride do kratkega stika električnega tokokroga. Ta kontakt povzroči nezaželene razmere v valovodu.
Koaksialni kabel je bolj odporen proti motnjam kot sukane parice.
V računalniških omrežjih prevladujeta dve vrsti koaksialnih kablov:
Koaksialni kabel, hugo
Tanki (angl. thin) ethernetni kabel je fleksibilen koaksialni kabel, je debel približno 0,64 centimetrov (četrtina palca). Običajno je črne barve. Ker je ta vrsta koaksialnih kablov fleksibilna in enostavna za uporabo, so lahko uporabljeni skoraj v vseh tipih omrežnih inštalacij. Slika prikazuje tanki ethernetni kabel s konektorjem.
Tanki ethernetni koaksialni kabel lahko prenaša signal do približno 185 metrov. Impedanca
kabla je 50 ohmov. Impedanca je merjena v ohmih, pove pa nam karakteristično impedanco linije.
Debeli ethernet
Debeli koaksialni kabel je koaksialen kabel premera 1,27 centimetrov (polovica palca). Običajno je rumene barve in ima na 2,5 metra označena mesta
za priklop postaj. Debeli koaksialni kabel je včasih imenovan kot standardni ethernetni kabel, ker je bil prvi tip kablov uporabljen v omrežnih arhitekturah ethernet. Debeli koaksialni kabli imajo bakrena jedra, ki so debelejša kot jedra pri tankem koaksialnem kablu.
Z debelejšim bakrenim jedrom lahko prenašamo signal na daljše
razdalje. To pomeni, da debeli koaksialni kabel lahko prenaša signal dlje kot tanki koaksialni kabel. Debeli koaksialni kabli lahko prenašajo signal do 500 metrov. Lahko prenašajo tudi več signalov in tudi različnih vrst.
Slika prikazuje napravo, imenovano primopredajnik (v računalniškem slengu imenovan vampir). Primopredajnik poveže priključni kabel z debelim koaksialnim kablom. Vampirski povezovalnik prebode izolacijsko plast koaksialnega kabla in vzpostavi kontakt z jedrom. Za povezavo od primopredajnika do omrežne kartice (Attachment Unit Interface, AUI, priključek konektorja na kartici) se uporablja povezovalni kabel. AUI priključek imenujemo tudi konektor Digital Intel Xerox
(DIX).
Vampirski priključek, DigiBarn Museum
Debelejši je kabel, tem težje je delo z njim. Tanjši kabli so bolj fleksibilni, lažji za inštalacijo in relativno poceni. Debelejši kabel je težje upogniti
in ga inštalirati, zato ga po inštalaciji tudi ne premikamo. Debeli kabel je dražji od tankega in bo prenašal signal na večjo razdaljo kot tanek kabel. Za debeli ethernet potrebujemo posebne priključke
(vampirje), ki precej stanejo.
Tanki koaksialni koaksialni kabel uporablja povezovalno komponento, imenovano povezovalnik BNC, ki poskrbi za povezavo med kablom in računalnikom. Poznamo več različnih pomembnih komponent družine BNC, to so:
Koaksialne kable ločimo v dva razreda, odvisno kje bodo kabli položeni, to sta:
PVC kabel je iz plastike, uporabljen za konstrukcijo izolacije in zunanji ovoj kabla pri večini koaksialnih kablov. PVC koaksialni kabli so fleksibilni in ob gorenju oddajajo strupene pline.
Plenum kabli so položeni v prostoru med etažami (tipično za Ameriško gradnjo). Plenum kabli vsebujejo posebne materiale ki sestavljajo izolacijo in zunanji ovoj kabla. Ti materiali so bolj odporni proti ognju in proizvajajo minimalno količino dima; le–ta namreč proizvede strupene kemične hlape. Plenum lahko uporabljamo v plenum areni in v vertikalnih smereh (npr. v steni). Kakorkoli, plenum kabli so dražji in manj fleksibilni kot PVC kabli.
Odločitev, kdaj katere koaksialne kable uporabiti glede na njihove lastnosti:
Tako debeli kot tanki koaksialni kabli uporabljajo BNC konektorje za spajanje kablov in računalnikov.
Izvor kratice "BNC" je nejasen in obstaja kar nekaj razlag kot na primer "British Naval Connector" ali "Bayonet–Neill–Councelman". Ker pa ni nejasnosti, na kaj se nanaša BNC, ni pomembno, kaj BNC v resnici pomeni.
.
BNC kabelski konektor
Kabelski konektor BNC je stisnjen na koncu vsakega fizičnega konca koaksialnega kabla.
BNC T konektor
konektor BNC T se uporablja za spajanje omrežnega vmesnika (NIC) in dveh koncev omrežnega kabla.
BNC podaljševalni konektor
Podaljševalni konektor BNC se uporablja za povezovanje dveh kosov tankega koaksialnega kabla in s tem se poveča dolžina logičnega segmenta.
BNC zaključni upor
Zaključni člen BNC absorbira signale in se uporablja za zaključevanje vodila na vsakem koncu kabla. V nasprotnem primeru se signal odbije in zaustavi promet v omrežju.
Obstajata dve vrsti koaksialnih kablov, tanki in debeli. Oba imata bakreno jedro in kovinsko mrežico, ki absorbira elektro–magnetne motnje in presluh. Koaksialni kabli so zelo dobri za prenos podatkov, še posebno na daljše razdalje.
Izvedbo projekta je omogočilo sofinanciranje Evropskega socialnega sklada Evropske unije in Ministrstva za šolstvo in šport.